Spoštovani starši! (20. 3. 2020, 12:10)
Za nami je prvi teden izolacije, drugačnega načina življenja. Spominjam se svojih prvih občutkov glede koronavirusa, prvih vprašanj: »A bo res potrebno zapreti šole in vrtce? Kako bomo zmogli?« In potem šok: s ponedeljkom morajo biti šole in vrtci zaprti! Težko sprejmeš dejstvo, da se taki ukrepi dogajajo v naši mali državi, kjer smo se do zdaj počutili varne in gledali ter poslušali o takih drastičnih ukrepih samo na televizijskih ekranih iz varnega zavetja doma. Ampak dejstvo je, da se dana situacija danes odvija pri nas. Da smo ogroženi tudi mi – majhen narod na sončni strani Alp.
Dejstvo je, da je življenje v karanteni drugačno, da zahteva veliko prilagajanja, iskanja ravnovesja med časom za družino, za delo in ne nazadnje časom zase. Bistveno po mojem mnenju je, da ohranimo mirnost in strpnost drug do drugega. Da namenimo čim več časa svojim otrokom, da se z njimi igramo, ustvarjamo, pišemo in jih odpeljemo v naravo, predvsem pa da se z njimi pogovarjamo. Pomagajmo njihovim bistrim glavicam, da bodo lažje razumele, kaj se dogaja okoli njih, predvsem pa jim bodimo opora, da jih ne bo strah. Čeprav gre v bistvu za »prisilen dopust, prisilne počitnice«, pa lahko na dano situacijo gledamo tudi kot na možnost, da z našimi najbližjimi navežemo še bolj pristen stik, da dodamo v mozaik naših odnosov še nekaj kamenčkov, ki bodo naše družine naredili še trdnejše in bolj barvite.
Ne nazadnje pa sem slišala že mnogo ljudi reči, da je bilo tole dogajanje mogoče za nas potrebno. Zakaj? Da nas ustavi v našem nenehnem hitenju in pehanju za boljšim jutri, da nas strezni, kako srečni smo lahko, ker imamo praktično vse na dosegu roke, da se zavemo, kakšna vrednota je dejstvo, da lahko gremo neobremenjeno v trgovino, na sprehod, da otrokom kupimo sladoled na sprehodu ali pa da lahko brez skrbi s prijatelji spijemo kavico v bližnjem lokalu. Vse naštete stvari so se nam zdele same po sebi umevne, o njihovi vrednosti nismo niti več razmišljali, verjamem pa, da bomo, ko bo ta karantena mimo, bolj cenili naštete vsakdanje stvari, ki so nam dane – no, vsaj nekaj časa …
Nas je pa dana situacija prisilila tudi, da smo se naučili nekaj novega – učenja na daljavo. Veseli smo vaših odzivov, dragi starši, saj delo res dobro poteka. Skupaj dokazujemo, da se je tudi na tak način mogoče učiti in širiti svoja obzorja. Na tem mestu vas znova prosim, da poskrbite, da učenci/učenke vsak dan nekaj časa namenijo delu za šolo. Vsekakor pa moramo paziti, da dela za šolo ne bo preveč, da bo ostalo še vedno dovolj časa za t. i. sprostitvene dejavnosti: za sprehode, za igro na prostem, za branje knjig iz domače knjižnice ter predvsem za pogovor.
Vsem pa nam želim lep in miren vikend. Pa četudi pride do kakšne »nevihte«, nič hudega. Pogovorimo se in razrešimo spore. Bodimo strpni, ohranimo mir in imejmo se radi. Predvsem pa se potrudimo naučiti se iz dane situacije novih lekcij za nadaljnje življenje in cenimo malenkosti, ki so tako pomembne za vsakdanje srečno življenje.
Predvsem pa pazite nase in ostanite zdravi.
Metka Ambrož Bezenšek, ravnateljica
