Začetki šolanja mladih v Ločah segajo v začetek 18. stoletja, ko so pod vodstvom loške župnije poučevali cerkovniki in organisti: Matija Schmid, cerkovnik, Mihael Schmid, cerkovnik, Simon Slanc, cerkovnik, Janez Slanc, cerkovnik in organist, Karel Sutori, cerkovnik in organist, pred tem učitelj v Kamnici, Valentin Berglez, organist, Franc Korneth, cerkovnik in organist in Jožef Diedl, cerkovnik in organist. Ustanovitev prave šole je bila leta 1790, ko je postal učitelj takratni cerkovnik in organist Andrej Strašnik. Poučeval je v takratni mežnariji. Kmalu pa je moral zaradi Napoleonove vojne zoper Avstrijo odnehati in se je šolanje nadaljevalo leta 1810, ko je župnija pričela razmišljati o obnovi pouka. Za potrebe šole so leta 1811 najeli precej veliko sobo Jakoba Wallanda in tu so imeli pouk naslednja štiri leta. V šolskem letu 1811/12 je šolo obiskovalo 37 otrok.
V letu 1811 so sklenili zgraditi posebno zgradbo z dvema učilnicama in stanovanjem za učitelja. 28. oktobra 1811 je kresija (okrožje) v Celju poslala načrt za šolo okrajni gosposki na Zbelovem in naročila gradnjo v letu 1812.
Okraj Zbelovo pa je kot investitor odlagal gradnjo, zaradi česar se je pritožil knezoškofijski ordinariat. Končno se je okrožje v Celju odločilo in preneslo gradnjo šole na nadžupnika Antona Battistiga v Konjicah, vendar gradnja še vedno ni stekla. Odgovornost za zamudo pa so prelagali drug na drugega župnija V Ločah, okraj na Zbelovem, nadžupnika v Konjicah, okrožje v Celju in škofijski ordinariat v St. Andražu.
Konjiški nadžupnik Battistig se je izgovarjal, da so predračun sestavili že leta 1811, on pa je napol postavljeno stavbo prevzel šele leta 1813, ko se je vse podražilo. Večkrat je pisal kresiji v Celju za povišanje denarnih prispevkov, vendar je bila na obe ušesi gluha. V letih 1816 in 1817 o isti zadevi pisal tudi župnik Anton Ferkuč, da naj gosposka vendar že nekaj ukrene, da se v napol izgotovljeni stavbi vsaj za silo uredi ena učilnica in stanovanje za učitelja.. Za dokončanje prostorov je župnik porabil 860 goldinarjev večinoma svojega denarja. Za vsa druga potrebna dela pa je bil predračun 601 goldinar. Večji del te vsote bi moral plačati konjiški nadžupnik, a se je protivil, dokler ga kresija ni z rubežem v to prisilila..
Leta 1827 se je Filipu Markiču posrečilo za silo pripraviti učilnico, da so lahko v jeseni zaposlili učitelja za drugi razred. Prvi je prejemal plačo 40 goldinarjev mesečno in hrano, učiteljski pomočnik pa je dobival le živila. Po štirinajstih letih so gradnjo dokončali. Stala je v neposredni bližini cerkve. V njej je bilo v pritličju stanovanje za učitelja z dvema sobama, kuhinjo in kletjo. V nadstropju sta bili dve učilnici, na podstrešju pa soba za drugega učitelja.
Hkrati z redno je tekla tudi nedeljska ali ponavljalna šola. Število učencev v obeh se je gibalo od 215 do 313. nedeljska šola je slabela in leta 1870 prenehala z delovanjem.
Učitelje je postavljala cerkev, poleg poučevanja pa so bili še cerkovniki in organisti in so si s tem zagotavljali državno plačo, ki pa ni zadostovala za povprečno življenje. Zato so od staršev pobirali še šolnino, zbirico pšenice, rži, mošta, pa tudi denar. Na ta način je učitelj kar dobro shajal, učiteljski pomočnik pa je moral živeti skromno.
1869 leto je pomemben mejnik v razvoju šolstva. Na podlagi državnega zakona so 25. maja 1868 razglasili nove šolske predpise, ki so cerkvam odvzeli organizacijo in nadzor nad šolami, ter ga izročili državi. S tem je bila uvedena osemletna obvezna osnovna šola in ustanovitev krajevnih, okrajnih in deželnih šolskih svetov z nadzorniki. Ob tej priliki je A. M. Slomšek zapisal: »Če pa bi ločili šole od cerkve in vzeli cerkvi vzgojo mladine, bi vzgojili brezbožno, puntarsko pokolenje, propadle ljudi, ki se ne bi bali Boga in tudi ne nobene oblasti.«
Zaradi novih predpisov so morali že 1871. leta učitelji odpovedati cerkovniško službo, lahko pa so ostali organisti, če jim je to dopuščal čas. Zaradi orglanja niso smeli zamuditi nobene učne ure. Zaradi tega so župnišča raje najemala tiste cerkovnike, ki so bili vešči orglanja.
Zaradi obveznega šolanja se je število učencev večalo in šole so postajale pretesne, zato so šolski sveti pričeli razmišljati o širitvi prostorskih kapacitet. 13. avgusta 1872. leta je šolski svet sklenil ustanoviti tretji razred v večji sobi učiteljevega stanovanja, učitelju pa najeti stanovanje v zasebni hiši. Krajevni šolski svet je bil nemško usmerjen in je sklenil plačevati stanovanje za tretjega učitelja s pogojem, da bo učni jezik v tretjem razredu nemški. Novembra 1872 je šola v Ločah postala trirazredna.
Kljub širitvi pa tudi to ni zadoščalo, saj je bil že naslednje leto prvi razred prenapolnjen, saj je štel kar 130 otrok. Tako šola z majhnimi okni, tesnimi in vlažnimi prostori in neugodno lega ni več ustrezala, pričelo je prevladovati mnenje, da bo potrebno sezidati večjo šolsko stavbo. 24. junija 1876 je v Loče prišla posebna komisija, ki so jo sestavljali okrajni zdravnik, okrajni šolski nadzornik, gradbeni inženir in drugi in predlagala preureditev Pintarjeve hiše v Železniku, kljub nasprotovanju nekaterih krajanov. Nova komisija je 05. julija 1877 ponovno pregledala staro šolo in Pintarjevo hišo, tudi tem so Ločani ugovarjali in zaradi tega je bila zadeva odložena za nekaj let. Verjetno pa je do odloga prišlo tudi zaradi smrti takratnega nadučitelja Janeza Migliča, ki se je potegoval za novo šolo. Njegov naslednik Izidor Kadivec je prišel v Loče že bolan in je kmalu po nastopu službe umrl.
1881. leta je potreba po novi šoli postala še večja, ker se je šolski okoliš še razširil. Vključeni so bili še kraji: Breg, Klokočovnik, Koble, Kravjek, Loče, Mali Lipoglav, Mlače, Ostrožno, Penoje, Podpeč, Slatina, Spodnje Laže, Suhadol, Veliki Lipoglav, Zbelovo in Zbelovska Gora. Število učencev je preseglo številko 300.
Šele naslednjemu nadučitelju Pavlu Leitgebu, ki je bil prebrisan in z veliko volje, je uspelo zgraditi novo šolo. 02. decembra 1887. leta mu je uspelo pridobiti člane krajevnega šolskega sveta pod vodstvom Jožeta Schmida, bogatega posestnika iz Loč, da so sklenili sezidati šolsko stavbo s štirimi učilnicami, konferenčno sobo in stanovanji za nadučitelja, učitelja in podučitelja. Za četrtega šolnika bi stanovanje uredili v stari šoli. Predračun je naredil Ludvik Miglič inženir iz Rogaške Slatine – loški rojak, ki je gradnjo tudi prevzel. Zaradi malomarnosti podjetnika je gradnja počasi napredovala in je bila šola končana šele konec novembra 1890. Novo šolo je blagoslovil župnik Stiplovšek 02. decembra 1890 in naslednji dan se je pričel v njej pouk.
Z odlokom deželnega šolskega sveta v Gradcu je bila šola 09. maja 1890 razširjena v štirirazrednico. Na prošnjo krajevnega šolskega sveta je deželni šolski svet 1890 odobril uvedbo gospodarskega napredovalnega tečaja. Stavba je imela dva strelovoda. Ob šoli je bil vrt v velikosti 14,5 arov. Leta 1899 so k šoli napeljali vodo iz loškega vodovoda. Skupni stroški gradnje so znašali okrog 24.000 goldinarjev. Staro šolo in cerkovnikovo njivo si je prilastil krajevni šolski svet.
Med leti 1869 in 1899 je bilo število otrok od 175 do 331. šolo pa so vodili: Andrej Strašnik, cerkovnik, organist in učitelj, Jožef Anton Žižek, cerkovnik, organist in učitelj, Jožef Mayerhofler, učitelj, Franc Roser, učitelj od 1812 do 1838, Jurij Schmacher, učitelj od 1838 do 1860, Janez Miglič, nadučitelj od 1860 do 1879, Izidor Kadivec, nadučitelj od 1880 do 1899, Rihard Kokot, nadučitelj do 1900 in Janez Hönigman, nadučitelj od 1900 naprej.
Do leta 1904 je bila šola štirirazredna od tega leta naprej petrazredna. Število šoloobveznih otrok je bilo največ v šol. letu 1911/12 384. Kljub obveznemu šolanju pa je šolo obiskovalo največ 373 otrok.
V šolskem letu 1918/19 je šestrazredna mešana ljudska šola pričela 07. januarja 1919 in ga končala 30. avgusta 1919, ker je bilo potrebno zaradi zloma avstro-Ogrske šolo na novo organizirati in je v tem letu razsajala »španska bolezen«, zaradi katere je zbolelo mnogo otrok. V šoli so namestili slovenske učitelje in učiteljice: Silva Bobič,Roza David, Anica Murgel, Franc Solarin nadučitelj Ferdo Robič. Verouk sta učila župnik Marko Žičkar in kaplan Jakob Korošak. Od trejega razreda naprej so poučevali še nemški jezik.
Prvi slovenski šolski svet so sestavljali: Vinko Kračun, gostilničar in posestnik v Ločah, Ferdo Robič, nadučitelj v Ločah, Janko Časl, nadučitelj v Žičah, Marko Žičkar, župnik v Ločah, Hinko Cugmas, posestnik v Suhadolu, Franc Zidanšek, posestnik v Suhadolu, Janez Vobner, posestnik v Penojah, Janez Jevšenak, posestnik v Zg. Lažah in Franc Vrečko, posestnik na Ostrožnem.
Ob pregledu šole 15. julija 1919 so vsi učitelji zaprisegli novi državi Jugoslaviji.
V takratni šoli še ni bilo elektrike, zato so se vse dejavnosti odvijale le ob dnevni svetlobi. Temu se je prilagodil tudi urnik dejavnosti. Pouk se je odvijal od novembra 1920 celodnevno vsak delavnik, razen četrtka od 09.00 do 16.00 ure. Če je bila temperatura poleti več kot 18 0C, je trajal pouk le do 11.00 ure. Od 21. avgusta 1021 pa so zaradi velike vročine vpeljali le dopoldanski pouk od 08.00 do 13.00 ure.
29. avgusta 1923 je bil za novega vodjo imenovan Janko Kržič, za njim je prišla še njegova žena Jelica, ki je bila tudi učiteljica. Oba sta prišla iz Špitaliča, zakonca Bobič pa sta bila premeščena v Maribor.
V šol. letu 1922/23 je učilo sedem učiteljev. Predsednik šolskega sveta ki je bil zelo naklonjen šoli, Vinko Kračun je 01.marca 1924 umrl. Kračun je tudi uredil, da so šolarjem nakupili šolske knjige in zvezke. Namesto pokojnika so izvolili Vinka Cugmasa, ki je bil tudi loški župan.
V tistih časih so nadučitelji ugotavljali število šoloobveznih otrok v šolskem okolišu. V ta namen so obiskovali družine z otroci in starše poučili o pomenu šolanja. Večinoma so hodili peš od hiše do hiše, od Podoba do Zbelovske Gore in od Sp. Laž do Suhadola. V letu 1924 je bilo 289 šolarjev.
Od leta 1924 je bila šola šestrazredna in se je imenovala »Državna osnovna šola v Ločah«.
V šol. letu 1926/27 je bil velik osip, všolanih je bilo le 260 učencev. Učili pa so: 1.a razred Minka Bezlaj, 1.b razred Janko Kržič, 2. r. Jelica Jug – Kržič, 3. r. Ruža David, 4. r. Justa Zorjan, 5. r. Andrej Pirjevec in 6. r. Franc Solar.
Zdravstvena osveščenost na podeželju je bila slaba in zato so otroci veliko obolevali in tudi umirali, predvsem zaradi glist, pljučnice in davice.
15. oktobra 1933 so izvolili nov šolski odbor, ki so ga sestavljali: Jožef Čuček – predsednik, Janko Kržič – podpredsednik, Anton Košir – blagajnik in člani Franc Possek, Ivan Šalamon, Marko Žičkar, Lovrenc Žnidar in dr. Pavel Lautner. V letu 1935 je učiteljica Friderika Šček Josipova ustanovila otroški pevski zbor, ki je štel od 40 do 50 članov. Z njim je uspešno nastopala v Ločah in v Konjicah.
V letih od 1926 do 1940 se je gibalo število učencev od 210 do 341.
29. aprila 1941 so Nemci sežgali na dvorišču šole učiteljsko knjižnico z 332 knjigami in šolarsko knjižnico z 241 knjigami. Od 29. aprila 1941 do 19. junija 1944 je bil pouk v nemškem jeziku. Slovenščina je bila prepovedana. Po 19. juniju 1944, ko je Loče napadla Šercerjeva brigada so vsi nemški učitelji pobegnili in pouka do 15. oktobra 1945 ni bilo. Takrat je bilo v ponovno slovensko šolo vpisanih 322 učencev.
Po osvoboditvi je bilo na šoli zelo veliko proslav in prireditev, skoraj vsakih 14 dni. Zaradi posledic vojne (odvrženega orožja) je bilo kar nekaj nesreč med šolarji. Trije učenci so umrli zaradi odvržene ročne bombe, učenci niso smeli uporabljati sanitarij zaradi nakopičenega streliva v stranišču… Učitelji so bili polno obremenjeni tudi z izobraževanjem krajanov,… koloradski hrošč, pridelava krompirja…
24. septembra 1950 je v šoli zasvetila »Falska« luč, kar je močno spremenilo življenje na šoli. Tečaji, sestanki, vaje za igre in sestanki lokalne politike so bili odslej v šoli.
Od leta 1950 je bila kratek čas v Ločah tudi nižja gimnazija. Razredi od 1. do 4. so bili osnovna šola, višji pa nižja gimnazija. V letu 1951/52 so na šoli učili: Štefka Drame, Silva Bremec in Marija Šalamon, na nižji gimnaziji pa Ciril Kavčič, Matilda Pastirk, Karla Burdijan, Mara Cenc in Zdravko Cvek. Na osnovni šoli je bilo 191 učencev in na gimnaziji 172 učencev. Leta 1953 so gimnazijo ukinili.
Učiteljski zbor je ugotavljal, da je bila disciplina v šoli dokaj dobra, na poti domov pa so se otroci pretepali in postopali ob Dravinji. Pri kopanju na jezu v Penojah je utonila učenka Jožica Brglez.
V jeseni leta 1964 so pričeli graditi učiteljski blok, ki je bil dokončan avgusta 1965.
1964. leta je Osnovna šola Loče postala centralna šola s podružnicami, pri Sv. Jerneju, na Zbelovem in v Žičah. V Ločah je bilo 11 oddelkov, na Jerneju 4, na Zbelovem 2 in v Žičah 5 oddelkov.
1964. leta se je upokojila Matilda Pastirk in vodenje šole je prevzel Anton Einfalt.
1964. leta so pričeli s pripravljalnimi deli za izgradnjo prizidka k šoli. Načrte je izdelal biro Slovenijaprojekt iz Ljubljane, gradbena dela pa je izvajal Kongrad iz Slov. Konjic. 19. junija 1966 na dan krajevnega praznika je bila otvoritev. Pridobili so štiri učilnice in kuhinjo.
1968. leta je na šoli prišlo do velikih sprememb zaradi slabih medsebojnih odnosov. Šolo je zapustilo šest učiteljev in ravnatelj. Novi ravnatelj je postal Bojan Vončina, vendar so se že 01. novembra 1968 zamenjali štirje učitelji in ravnatelj. Novi ravnatelj je postal Filip Beškovnik do leta 1974, ko je postal predsednik Občinske skupščine Slov. Konjice in je postala pomočnica ravnatelja Marjeta Otorepec. Filip Beškovnik je postal direktor VIZ Slov. Konjice in se na šolo ni več vrnil.
1970. leta je na šolo prišel učitelj Franček Mali, ki je ustanovil planinsko društvo in šolo zapustil v šol. letu 1977/78.
09. oktobra 1975 so dokončali telovadnico v Ločah. Novi ravnatelj je postal Franc Taks.
Novi prizidek k šoli so zgradili leta 1985, ko so pridobili pet učilnic s kabinetom za gospodinjstvo, učilnico za tehnični pouk, učilnico za kemijo, fiziko in sanitarije.
30. novembra 1990 se je ravnatelj Franc Taks upokojil, delal pa je še do 01. novembra 1992. leta, ko ga je nadomestil nov ravnatelj Franc Šegel.
Zbral: Franjo Šegel
